Moj skok v Mostarju

Sicer mi pisanje ne gre ravno najbolj od rok pa se bom vseeno maksimalno potrudil. Torej večina vas je že slišala za Mostar in znamenite skoke s starega mosta. O zgodovini Mostarja in starega mosta, ne bom pisal, saj je že drugod dovolj napisanega in dejstva so zelo žalostna. Bom pa napisal nekaj o moji izkušnji iz Mostarja. Prvič sem obiskal Mostar leta 2009, in ker je bilo to moje prvo tekmovalno leto sem se odločil, da zaradi same višine in premalo izkušenj raje skoke samo opazujem. Vse skupaj je nekaj zelo posebnega za videti. Tekmujejo v skokih na noge in v tradicionalni lastovki. Tudi sam sem vedno zelo želel nastopiti na tem tekmovanju in se pomeriti v lastovki. Ko sem z leti nabiral izkušnje in ugotovil kaj pomeni skok na glavo s take višine me je vse skupaj minilo. Namreč skok na glavo s take višine je lahko zelo nevaren. V vodo priletiš s hitrostjo 70-80km/h s silo 2-3G. Udarec pa ˝pokasirajo˝ roke in vsaka nepravilnost lahko pripelje do poškodbe. Dejstvo je, skok na glavo s take višine, tudi če je izveden popolno, pusti posledice. Še teden dni čutiš bolečino v zgornjem delu hrbta, temperatura telesa je povečana zaradi oteklih mišic,… Občutek je zelo podoben kot če bi nekdo šel prvič v fitnes in krepko pretiraval z utežmi. Dam pa kapo dol vsem, ki skačejo lastovko s tega mostu, ker vem koliko poguma je potrebno zbrati in kaj vse ti gre po glavi pred skokom.

Leta 2012 sem se odločil, da svoj dopust izkoristim z ˝road tripom˝ po Bosni in Hercegovini in pot me je nenapovedano zanesla tudi v Mostar, kjer pa nisem imel namena skočiti. Ampak stvari so se odvile kakor so se, dobil sem veliko podpore in spodbude in skušnjavi se nisem mogel upreti. Vpisal sem se v knjigo skakalcev pod številko (624), ki je za mene več kot samo številka. Že do tukaj je bilo vse skupaj prav malo mistično,...

V klubu sem vzel slovensko zastavo in se odpravil na most.

Eden izmed skakalcev je naprej od turistov na mostu nabral denar za skok, nato pa mi je dal znak, da lahko skočim. Stopil sem čez ograjo, in začelo se je močno razbijanje srca, noge so se tresle, ampak kar naenkrat sem se znašel v zraku in občutek je bil božanski. Leteti po zraku, ki ima 45°C in nad tabo modro nebo brez oblačka, spodaj pa Neretva, ki ima 15°C,… 

Skočil sem iztegnjeni vzvratni salto in izvedel sem ga popolno. Ko sem z nogami prebil vodo mi je na podplatih in med prsti popokala koža. Ampak tako je pri skokih v vodo z višin, moraš se zavedati da tudi popoln vhod v vodo boli. Ta dan so turisti lahko videli nekaj neobičajnega, saj so vsi vajeni le skokov na noge, redkokdaj vidijo lastovko (skok na glavo) zelo zelo redko pa skoči kdo figurativni skok. Ko sem prišel iz vode so mi vsi čestitali in tudi skakalci iz Mostarja so rekli, da tako lepega skoka že dolgo niso videli in da kapo dol. Občutek ob teh besedah je definitivno boljši od občutka zmage na nekem tekmovanju. Skratka popoln izlet s popolnim zaključkom.

P.S.: Ne piti vode iz pipe v Mostarju, jaz sem zaradi nje dobil parazite :) Če pa že jo, poskrbite, da čez popijete vsaj kakšno rakijo, da zatrete bakterije :)